Delovna akcija

Naslov je zelo sporočilen, vendar pri delu na našem domu ne gre samo za to, da se dela, dela, dela. Vse se nekako povezuje med seboj: ljudje z ljudmi, ljudje z rastlinami in živalmi in obratno.

Mogoče sem ena tistih, ki sem se težje prilagajala novemu domu, saj je bil prejšnji dom na domačem pragu. Vsakodnevno sem imela stik z ljudmi, obredi in dogajanji v taboru, če so se dogajali tam. V njihovi odsotnosti pa je bil kraj prostor, kjer sem lahko darovala tobak, prosila, se zahvaljevala, molila, poskrbela za naš sveti prostor, če je pomoč rabil. Oddaljenost novega doma me je prestavila v drug položaj. Nekaj časa sem potrebovala, da sem se preusmerila., saj so moje »indijanske« korenine pognale v Iga vasi. Ker pa že dolgo, dolgo vem, da je »sprememba edina stalnica v življenju«, sem jim sledila.

Potegnilo me je na naš novi dom. In kakor se spodobi, je bil nekdo že doma.- nekaj deklet, ki so bile mojega prihoda zelo vesele. Objele smo se. Objemi mi v tej družini veliko pomenijo in težko zdržim dalj časa brez njih. Ko se s komerkoli izmed naših objamem, se počutim sprejeto, varno in pretočno.

Usklajenost nas je potegnila v delo. Odpravile smo se po breze za sveti krog, jih proti večeru posadile in zalile. Ker pa ima novi dom dve njivi, na katerih so pridne roke posejale semena in plodove, sem se pridružila puljenju plevela. Ob prijetnem klepetu so rastline dobivale dovolj prostora za svojo rast.

Indijanski vrisk seje v znak zahvale razlil po okolici. Končale smo z delom. Nekatera dekleta so prespala, da bodo nadaljevala naslednjega dne, meni pa je bila namenjena pot domov.

Večkrat rečem, da grem od doma domov. Srce je bilo polno veselja in radosti, saj sem bila cel dan z ljudmi, ki jih imam rada, in delala sem delo, ki ga imam čedalje rajši.

Srčni radosti se je pridružilo še spoznanje, da je vseeno, na katerem delu Slovenije smo doma.

Odprto srce in pridne roke so povsod dobrodošli.

Martina

Kategorija: Misli in izkušnje članov društva