Zgodba neke plesalke

Na svoj tretji Ples Zemlje se je začela pripravljati takoj v začetku leta 2010. Spretno se je izogibala dvomom, če bo Ples sploh izveden. V sebi je vedela, da bo in da bodo šli vsi udeleženci Plesa uspešno skozi to preizkušnjo.

Vremenoslovci so v času Plesa napovedovali hudo vročino. En teden prej, preden so začeli, jo je Tim v sanjah vprašal, zakaj se Plesa nič ne boji. Odgovorila mu je, da je sprejela sporočilo prednikov, da jo podpirajo.

23. julija so začeli. Med drugim izhodom, ko je plesala, ji je nasproti prijahala indijanska prednica. Imela je do pasu dolge črne lase, ki so ji valovili v vetru. Njen obraz je bil nedoločljive starosti. Se je pa navihano smehljal in ji zagotavljal, da je dovolj pripravljena. Predala ji je sporočilo, da se lahko med plesom obrne nanjo. Pokazala ji je skrivnostni slap, s pomočjo katerega naj se ohladi, ko bo potrebno. Z rjavcem se je zasukala in jo igrivo opozorila, da je s seboj pripeljala še enega vodnika – moškega iz plesalkine širše družine. Nemalo je bila presenečena, vendar se ji je nasmehnila nazaj. Zahvalila se je stari Indijanki.

Ko je plesala v krogu, se je nad rdečimi vrtnicami sredi svetega kroga narisalo veliko srce. Prejela je drugo sporočilo, da je mama, ki je bila na operacijski mizi, uspešno prestala zahtevno sedemurno operacijo možganskega tumorja. Odpadla je še druga skrb, ki jo je prinesla s seboj v krog.

V predzadnjem izhodu prvega dne je pela iz duše ter sprejemala odmev svojega glasu. Čutila je, kako so jo bobnarji potegnili v svojo bližino. Ko je ob odhodu plesalk in plesalcev na počitek ugotovila, da so bobnarji oddaljeni več metrov, je bila zelo presenečena. Ob zaključku prvega dne je bila srečna in polna energije.

Drugega dne so bili deležni dežnih kapljic, ki so se raztapljale na njihovih obrazih. Kako dobro je delo, ko so se grude zemlje, ki so jo pikale v stopala, razpustile in se spremenile v toplo, gosto zmes. Lepo ji je bilo in po obrazih soplesalk in soplesalcev sodeč, so bili tudi oni v dobri koži.

Tretjega dne se ji je prekipevajoča energija umirila in jo odnašala v neznano, kjer ni bilo nobenih težav in bolečin. Lebdela je. Imela je občutek, kot da se je gibala s pomočjo kril ali nečesa podobnega. Zelo dobro pa je zaznavala podpornice, podpornike, ki so stali na robu kroga, ter bobnarje. Na nek način je vedela, kje imajo bolečine. Vendar je niso obremenjevale, samo sprejela je informacije in se prepustila belemu stebru svetlobe, ki se je spuščal od zgoraj. Nekajkrat je iz kroga vrtnic šinila v nebo močna svetloba.

Četrtega dne pa so plesalke in plesalce ponovno začeli božati sončni žarki. Sprva previdno, potem pa z vsakim delom Plesa močneje. Pri zadnjem plesu se je indijanska prednica – vodnica poslovila. S pomočjo uzd je obrnila svojega konja in odjahala. Moškega vodnika pa ji je pustila z namenom, da ji bo pomagal s sporočili. Zahvalila se ji je še enkrat in jo gledala v hrbet, ko je odhajala.

Martina Kočevar

Kategorija: Misli in izkušnje članov društva