Zgodba plesalke po Plesu

23. julija je bila plesalkina mama operirana. Odstranili so ji velik tumor na levi strani zatilja možganov. Ko je prišla po mesecu okrevanja domov, se je plesalka odločila, da bo prevzela nočno dežurstvo. Spala je v sobi, ki si jo je v otroštvu delila še s sestrama in bratom.

Že po nekaj nočeh jo je začel prebujati nenavaden hrup, ki se je pojavil med drugo in četrto uro proti jutru. Sprva ga je hotela preslišati oziroma je iskala razlage vseh vrst. Neke noči pa se ji je groza zalezla v telo. Nad seboj je začutila neko prisotnost, ki ji je preprečevala, da bi se v postelji obrnila na drugo stran. Ni ji preostalo drugega kot, da se je poglobila v to prisotnost. Bilo je bitje – deklica – očetova sestra, ki je umrla v zgodnji mladosti, ker je v gozdu pojedla rdeče volčje češnje. Naslednjo noč ji je prižgala svečko in prosila deklico Emo, da naj odide v svetlobo. Ker pa se je nameravala čez nekaj tednov udeležiti indijanskega obreda, ki je posvečen našim prednikom, je Emi obljubila, da se bo na tem obredu spomnila tudi nanjo.

Mamino zdravje je bilo nekaj dni stabilno, nekaj časa nihalo, ponovno se ji je obrnilo na bolje… Ni pa napredovala, čeprav so ji tri sestre posvetile ves svoj prosti čas za pogovore, kuhanje njej priljubljenih jedi in jo učile hoditi. Med seboj so razvile ljubeč in strpen odnos. Plesalka je spoznala, da je skrb za mamo njena oblika služenja. Sprejela jo je. V veliki meri sta si privoščili obujanje spominov in se ob njih nasmejali do solz.

Na indijanski obred se je pripravljala intenzivno in s srcem. Nakupila je hrano in pijačo, za katero je vedela, da so jo uživali njeni predniki, nekaj sveč, šopek cvetlic, tobak. Hrano je naložila na daritveni krožnik, izbrala prostor, ki je obrnjen proti zahodu. Prosila in povabila je prednike, naj pridejo in se pogostijo z izbranimi dobrotami. Večkrat dnevno je posedela v njihovi družbi, se pogovarjala z njimi, se zahvaljevala, razčiščevala, jih prosila …
Srečna se je po štirih dneh vrnila k mami. Zdravstveno stanje se ji je izboljšalo, dvignil apetit, z voljo se je pripravila h gibanju – hoji s hoduljo. Rada je posedala na jesenskem soncu, ki je tiste dni pogosto posijalo.

Pogovarjali so se, da gre čez zimo v dom za starejše, ker živi v vasi v hiši, ki je v zimskih snežnih metežih skoraj nedostopna. Strinjala se je, a ji je bilo tudi hudo in dolgčas po mačkah in kurah, za katere je lepo skrbela še nekaj mesecev nazaj. Sprejela pa je, da bo v domu lahko bolj aktivna, ker se tam odvija več dejavnosti in gibanja.

Bližal se je dan maminega odhoda v dom.

Proti jutru se je v sobi pojavila bela svetloba, velika en meter in široka malo več kot pol metra. Prebudila je plesalko, ki se je že na pol budna še vedno pogovarjala z vodnikom s Plesa. V sanjah ji je govoril, da naj bo previdna. Ni ga razumela, na kaj naj pazi. Pa jo je objel in čez njo se je razlil plašč zaščite. Prisotnosti bele svetlobe se ni bala, pozdravila jo je in jo sprejela. Karkoli se zgodi, vse bo v redu, je prejela sporočilo. Svetlobo so presijale luči avta s ceste, potem je izginila. Še malo je zadremala in v sanjah se je ponovno pogovarjala z vodnikom.
Mamin klic jo je potegnil iz sveta sanj. Vesela in še rahlo pod vtisom sporočila je to noč že tretjič vstala in se ji posvetila.
Čakal jo je delovni dan. Utrujena, a notranje polna se mu je predala. Po končanem dopoldnevu se je ob prihodu v svoje stanovanje želela odpočiti. Ponavadi je stišala telefon, tokrat pa ga ni.

Iz dremeža jo je povleklo zvonjenje. Klicala je medicinska sestra in jo povezala z zdravnico, ki je povedala, da mama ne čuti desne strani. Skočila je pokonci in oddrvela v mamino hišo, ki je oddaljena tri kilometre ter kar med vožnjo obvestila sestri.
Reševalec je bil že na pragu. Stekla je do mame, ki ji je povedala, kaj je z njo in da jo boli desna roka, ki je tako mrzla, da se boji, da je ne bo več ogrela.
Reševalec jo je odpeljal v spremstvu zdravnice in sestre na urgenco v Ljubljano.
S sestro sta spakirali najnujnejše in se odpeljali za njo.
Ultrazvok in EKG sta pokazala, da je imela srčni napad, v desni rami pa ji je v žili ostal strdek. Tromb ji je odletel iz srca.
Ob pozni večerni uri sta se od mame poslovili na poti v operacijsko in se vrnili domov.
Sledila je operacija. Okrog devete zvečer so jo operirali in strdek odstranili.

Trdno je zaspala, okrog enih pa jo je nekaj prebudilo. Ker ni našla vzroka, je vzela knjigo in brala. Oči so se ji začele zapirati, odložila je knjigo, takrat pa je ob 1.53 pozvonil mamin telefon, ki ga je dala v nočno omarico v bolnišnici. Oglasila se je, vendar je bila zveza prekinjena. Poklicala je nazaj, a je nekdo prekinil zvonjenje.
Budnost se je naselila v njeno telo, a je vseeno ugasnila luč. V sobo se je prelila senca, ki je bila nekako vesela, da odhaja. Zaželela ji je lepo potovanje v svetlobo in prosila prednike, naj mamini duši pomagajo pri prehodu. Naj se zgodi, kar je zanjo najbolje. Dobila je pritrdilo. Sledile so moreče sanje, da je mama umrla.
Ob jutranjem vstajanju je bila mirna in predana, vendar je čutila, da je mama živa.
Po osmi uri je poklicala zdravnika, ki ji je povedal, da je mama ponovno v operacijski, kjer čaka na ultrazvok. Zadaj za srcem si ji je med operacijo naredil hematom, ki je pritiskal na srce. Poskusili bodo operirati, je pa operacija rizična. Da je mamino telo je v “slabi” koži, tako je nekako rekel. Dopoldne je še enkrat poklicala, a je bil zdravnik nedosegljiv.
S sestro sta se odpravili v bolnico, da mamo obiščeta in se pozanimata pri zdravniku o njenem zdravstvenem stanju.
Po nekajminutnem klicanju dežurne osebe sta bili napoteni na intenzivni oddelek. Težko sta jo prepoznali, ker je bila priključena na aparate in pokrita z ogrevalno blazino. Spala je. Pristopila je njena zdravnica in razložila, da so pri operaciji nastale komplikacije, ker je mama začela izgubljati kri, ustavil se ji je srčni utrip. Oživljali so jo z adrenalinom. Uspelo jim je.

Po nekaj tednih so mamo odpustili iz bolnišnice in jo nastanili v domu za starejše.
Plesalka se vrača nazaj v tisto noč, ko je zazvonil mamin telefon. Vrača se v razbiranje sporočil, ki ji jih je predajal vodnik in se ji še vedno oglaša nekajkrat tedensko v sanjah. Vse je živo. Plesalka se pripravlja na svoj 4. Ples Zemlje.

Martina Kočevar

Kategorija: Misli in izkušnje članov društva